Zgodba moje duše

Od nekdaj sem bila posebna. Vsaj tako so pravili drugi. Že kot otrok sem pogosto vedela stvari, ki jih ne bi mogla vedeti. Včasih sem predvidela, kaj se bo zgodilo, drugič sem občutila čustva ljudi okoli mene, čeprav so jih poskušali skriti. Takrat nisem razumela, od kod prihajajo te nenavadne slutnje. Mislila sem, da sem preprosto preveč občutljiva. A življenje me je kmalu naučilo, da je ta občutljivost dar, čeprav ga nisem takoj znala sprejeti. Prvi udarec, ki me je zares zaznamoval, je bil trenutek, ko sem izgubila zaupanje vase. Svet okoli mene je bil glasen, poln pričakovanj in dvomov. “Si preveč zamišljena,” so rekli. “Živi v resničnosti.” Poskusila sem biti takšna kot drugi – logična, racionalna, brez nenehnega poslušanja tistega notranjega glasu. A moje srce ni dovolilo, da bi zadušila intuicijo. Ta glas je postal moj najzvestejši sopotnik, ki me je vodil skozi trenutke, ko sem bila na tleh in nisem vedela, kako naprej. Spominjam se trenutka, ko sem se zlomila. Sedela sem sama v tišini, v srcu praznina, a tudi vprašanje: “Kaj zdaj?” Takrat sem prvič zares poslušala. Brez strahu, brez dvoma. Intuicija je postala moj vodnik. Od tistega trenutka naprej sem se začela učiti zaupati svojemu notranjemu vodstvu. Meditacije, duhovne prakse, pogovori z ljudmi, ki so iskali odgovore – vse to me je pripeljalo do spoznanja, da sem tu z razlogom. Moja naloga ni bila le poslušati sebe, temveč tudi pomagati drugim slišati njihove lastne resnice. Prihajali so ljudje z vprašanji o odnosih, financah, življenjskih izzivih. Vsak je nosil svojo zgodbo, svoje strahove. Vsakič, ko sem z njimi delila vpoglede, ki so prihajali iz globin intuicije, sem videla olajšanje na njihovih obrazih. Moja intuicija je postala most med njihovo bolečino in upanjem. A ta pot ni bila lahka. Bilo je trenutkov dvoma, ko sem se spraševala, ali sem dovolj. Svet, v katerem intuicija ni vedno spoštovana, mi je postavljal izzive. Toda vedno znova me je življenje učilo, da je prava moč v zaupanju – vase, v svojo pot in v svetlobo, ki je prisotna v vsakem od nas. Danes vem, da ni nič močnejšega od poslušanja glasu svoje duše. Vem, da sem tu zato, da pomagam drugim najti poti, ki jih morda sami še ne vidijo. Moja zgodba je preprosta, a resnična – govori o tem, kako je mogoče iz notranjega kaosa ustvariti svetlobo, ki osvetljuje tudi življenje drugih. In če ti to bereš, naj ti povem tudi ti nosiš v sebi modrost, moč in svetlobo. Dovolj je, da si upaš prisluhniti tistemu tihemu šepetu, ki te vodi. Kajti tam, kjer je intuicija, tam je tudi resnica.

To je moja pot. Morda bo nekoč tudi tvoja.